Pljučnice domačega okolja
Pljučnica je eden najpogostejših vzrokov za hospitalizacijo in predstavlja največji delež akutnih hospitalizacij med pljučnimi bolniki. Pljučnice glede na povzročitelja razvrščamo na bakterijske in virusne, drugi povzročitelji so redkejši. Za obravnavo bolnika je posebej pomembna delitev pljučnic na mesto, kjer je bolnik zbolel: pljučnice domačega okolja, bolnišnične pljučnice, pljučnice v domovih starejših občanov. Najpogostejši povzročitelj pljučnice domačega okolja je pnevmokok. Za pnevmokokno pljučnico zbolijo predvsem starejši ljudje, nenadoma, z visoko telesno temperaturo, gnojnim izkašljevanjem in zvišanimi kazalniki vnetja v periferni krvi.
Postavitev diagnoze in zdravljenje
Zlati standard postavitve diagnoze pljučnice je rentgenska slika pljuč, ki je vedno zaželena, obvezna pa ob neuspehu izkustveno predpisane tri dni trajajoče antibiotične terapije. Obvezno je tudi rentgensko slikanje pri kadilcih, ki zbolijo za pljučnico. Na začetku zdravljenja pljučnice domačega okolja je povzročitelj le redko poznan. Antibiotično zdravljenje mora bolnik prejeti čimprej, ker zapoznitev zdravljenja poslabša prognozo. Antibiotik, tako peroralni kot intravenski, največkrat izberemo izkustveno.
Na osnovi več zaporednih retrogradnih analiz poteka diagnostike in zdravljenja bolnikov s pljučnico domačega okolja, sprejetih v UKPA Golnik, ugotavljamo:
- v bolnišnico zaradi pljučnice domačega okolja sprejemamo predvsem starejše bolnike,
- več kot polovica bolnikov je napotenih iz urgentnih ambulant,
- delež napotenih bolnikov iz specialističnih pulmoloških ambulant je približno enak deležu napotitev iz ambulant družinskih zdravnikov.
Bolnika s pljučnico odpustimo iz bolnišnice, ko je njegovo stanje dovolj stabilno:
- ne potrebuje več antibiotika intravensko,
- je optimalno preskrbljen s kisikom brez dodatnega dovajanja kisika,
- nima zvišane temperature,
- je v takšnem fizičnem stanju, da zdravljenje ob primerni oskrbi lahko nadaljuje doma.
Starejši so bolj ogroženi
Potek pljučnice pri starejših s pridruženimi boleznimi je težji, zdravljenje počasnejše in ga večkrat spremljajo zapleti. Umrljivost zaradi pljučnice je razmeroma visoka (od 10 do 20 % bolnikov, ki so zdravljeni zaradi težje pljučnice v bolnišnicah). Če je pnevmokokna pljučnica zelo težka in nastane septični šok, neodziven na terapijo, lahko umrejo tudi mladi bolniki, vendar je to kljub vsemu redko. Neprimerno večja je smrtnost med starejšimi bolniki, ki zbolijo za pljučnico. Starejši so toliko bolj ogroženi predvsem zaradi dveh dejavnikov: oslabelega imunskega sistema in pridruženih bolezni. Vsem starejšim od 65 let in kroničnim bolnikom priporočamo cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, s katerim preprečimo pljučnice s sepso in zapleti, ki jih povzroča bakterija pnevmokok. V ZDA je cepljenih proti pnevmokoknim okužbam več kot tri četrt starejših od 65 let. Delež cepljenih v Sloveniji je bistveno nižji.
Poznamo dva tipa cepiv proti invazivnim pnevmokoknim okužbam. Polisaharidno pnevmokokno cepivo (23-valentno) in novejše, konjugirano pnevmokokno cepivo (13-valentno). Slednje izzove bolj specifičen imunski odziv, imunski spomin in s tem dolgotrajno zaščito. Bolniki s kroničnimi boleznimi pljuč, srca, ledvic, jeter ter sladkorno boleznijo, ki dodatno slabijo njihovo imunost, potrebujejo en odmerek konjugiranega pnevmokoknega cepiva. Neželeni učinki so redki, to so predvsem lokalne reakcije in vročina. Čas za razmislek o cepljenju je jeseni, pred začetkom sezone respiratornih okužb. Cepljenje proti pnevmokoku je mogoče opraviti skupaj s cepljenjem proti gripi.